Psihoterapija

"Raje sem cel kot dober.” - C. G. Jung

O psihoterapiji

Psihoterapijo je možno izvajati individualno, s parom, družino ali skupino. Individualna psihoterapija pomeni redna tedenska srečanja klienta in terapevta, da se med njima lahko ustvari odnos – terapevtska aliansa, v kateri klient poleg znanih izkušenj doživlja tudi reparativne (zdravilne). Ko se terapevt odziva v skladu s klientovimi relacijskimi potrebami, dobiva slednji drugačne, nove izkušnje. Ustvarjati začneta varno in podporno okolje, v katerem je poleg raziskovanja trenutnega doživljanja (čustev, telesnih občutkov, misli, potreb, želja, pričakovanj, fantazij…), možno tudi spoprijemanje z vsebinami, ki so nepredelane ostale v preteklosti.

Integrativna relacijska psihoterapija, kot jo je oblikoval Richard Erskine, je dolgotrajen (več mesecev ali več let trajajoč) proces spreminjanja neustreznih ali ustvarjanja do sedaj še neobstoječih, za zadovoljno življenje nujnih, nevronskih povezav v možganih s pomočjo odnosa med klientom in terapevtom. Proces zdravljenja celičnega spomina našega telesa ima moč spremeniti način bivanja v telesu, povečati doživljanje osnovnega ugodja v lastnem obstoju, in ni zgolj sprememba razmišljanja v pozitivno. Izkušnje namreč kažejo, da ljudje, ki so se zgolj naučili razmišljati pozitivno, kljub temu doživljajo veliko neprijetnih čustev in telesnega nelagodja, kar jim ne dovoli uživati v življenju, kakršno se jim ponuja.

Eden pomembnih pojmov v IP so zgoraj že omenjene relacijske potrebe. Teh je po Richardu Erskinu 8, in sicer:

potreba po VARNOSTI (da v odnosu nismo ustrahovani, zasramovani, pomanjševani ali spregledani),
potreba po POMEMBNOSTI (dokazano tako z dejanji kot z besedami),
potreba po SPREJEMANJU (z drugo osebo smo lahko, kar v resnici smo),
potreba po DELJENI IZKUŠNJI (oseba je v svojem življenju doživela, kar doživljamo mi, zato nas več kot razume),
potreba po samoopredelitvi (po razlikovanju, razločevanju od drugega- možnost nestrinjanja),
potreba po VPLIVANJU (zaradi nas se počutje, mišljenje, ravnanje drugega spremeni),
potreba po POBUDI S STRANI DRUGEGA (pobude v odnosu ne dajemo samo mi),
potreba po IZRAŽANJU LJUBEZNI (ljudje nimamo samo potrebe biti ljubljeni, temveč tudi ljubiti in to ljubezen izražati na svoj način).

Regulacija čustev

Ob rednih tedenskih obiskih psihoterapije obstaja mnogo vaj, ki jih lahko sami redno izvajamo za hitrejši napredek, saj krepijo zavedanje samega sebe. Za vas sem posnela eno od osnovnih vaj za razvoj notranjega zavedanja, preprosto in hkrati močno – bodyscan.

Kadar imamo težave s pretirano vznemirjenostjo, si lahko ustvarimo varni kraj, v katerega se v domišljiji zatečemo in se tam pomirimo. Nato se opolnomočeni vrnemo v izzivalno situacijo. To početje se v psihoterapiji travme imenuje princip nihala, ko se v izjemno obremenjujočo situacijo vživimo le za kratek čas, nato si oddahnemo na varnem, se okrepimo in gremo nazaj po nov zalogaj obremenitve. Na takšen način krepimo svoj živčni sistem, svojo vzdržljivost in kapaciteto za dobro počutje. Na youtubu sem objavila kratko verzijo te vaje.

Odnos

Za doseganje zgoraj navedenih ciljev je v ospredju psihoterapije odnos, ki potrebuje poseben okvir:

psihoterapevt je nekdo, ki ni naš prijatelj ali prijatelj naših prijateljev oz. družinskih članov. Najbolje je, da je neznana oseba, s katero do začetka psihoterapije nimamo veliko osebnih izkušenj,
srečujemo se vsak teden ob istem času, da se lahko organiziramo in zagotovimo svojo prisotnost na srečanjih. Tako je tudi strošek stabilen in predvidljiv,
tako klient kot terapevt sta zavezana delovanju v najvišjo korist klienta in pripravljena na trdo delo, kar psihoterapija (po začetnem obdobju olajšanja ter prijetnih občutkov zaradi medsebojne naklonjenosti) vsekakor je,
terapevt je zavezan k poklicni molčečnosti in varovanju osebnih podatkov, kar je nujen predpogoj za razvoj zaupanja s klientove strani,
terapevt je odgovoren za vodenje procesa psihoterapije. Dolžan je poskrbeti za lastno dobrobit ter zadostno raven znanja in strokovnosti. Vključenost v lastno psihoterapijo in supervizijo sta običajno dovolj dobri varovalki.
klient je odgovoren za redno in točno udeležbo na seansah, plačevanje računov ter prinašanje najpomembnejših tem na psihoterapijo. S svojo (ne)aktivnostjo pomembno vpliva na potek psihoterapije.
klient in terapevt sta enakovredna sodelavca in sooblikovalca psihoterapevtskega procesa.

Vsa ta in še mnoga druga pravila so potrebna, da izločimo kar se da veliko motečih in zavirajočih dejavnikov, in da lahko klient v terapevtskem odnosu kar najhitreje napreduje k svojim ciljem.

Terapevtski dogovor

prenos

Všeč mi je stavek Raya Little-a, britanskega psihoterapevta o vplivu psihoterapevtskega procesa na terapevta in klienta:

“After this journey we will both be forever changed.”
ali po slovensko “Med tem potovanjem se bova oba za vedno spremenila.”

Metoda in tehnike

Metoda integrativne relacijske psihoterapije je preplet treh pomembnih procesov, ki omogočajo vzpostavitev celovitega zdravilnega odnosa. Prvi proces je povpraševanje, ki omogoča tudi pridobivanje podatkov o klientu s strani terapevta, predvsem pa klientu ozaveščanje lastnih psihičnih procesov, razvija samorefleksijo in mentalizacijo. Drugi proces je uglašenost terapevta na klientovo mišljenje, čustvovanje, razvojno stopnjo ter naravni ritem. Uglašenost je ključna sestavina medosebnega odnosa, ki je za človeka hranljiv in zdravilen. Tretji proces je udeleženost. Terapevt je za klienta prisoten z vsem svojim bitjem, človečnostjo. Klientovo trpljenje, pa tudi radost, se ga dotakneta in vplivata nanj. Terapevt klientu pomaga prepoznavati doživljanje, mu pripisati ustrezno pomembnost in uvideti v njem normalnost, da lahko postane celovito in informativno za klienta. Na podlagi doživljanja, ki nam daje zanesljive informacije o okolju lahko učinkovito izbiramo zase ter lahko oblikujemo polne, konstruktivne medosebne odnose.

Integrativna psihoterapija integrira različne pristope ter filozofije, zato se da v njej uporabljati različne tehnike. Ob vedenjsko-kognitivnih, gestaltističnih, transakcijsko-analitičnih, čuječnostnih in relacijskih, uporabljam sama še:

brainspotting, najsodobnejšo metodo za predelavo psihološke travme,
starodavno taoistično védenje, oz. kitajsko metafiziko in vaje, ki so jih cesarjevi svetovalci razvijali, da je lahko vladar s čim manj napora v čim krajšem času dosegel kar največje napredke k fizičnemu, čustvenemu in duhovnemu razvoju. Dotik, ki je v mojem načinu dela večinoma samodotik, je izjemno koristen pri razvoju ljubečega in spoštljivega odnosa s sabo.
gibalne tehnike, ki v mojem primeru izhajajo iz metode 5Rhythms, avtorice Gabrielle Roth. Gabrielle je svojo metodo razvijala v času in postoru slavnega Fritza Pearlsa, lahko bi tudi rekli, da je Pearls razvijal gestalt terapijo ob Rothovi. Gibanje nam pomaga ozaveščati telesne občutke, jih prepoznavati ter izražati. Travma se zapiše v telo, terapevtsko gibanje pa jo pomaga premakniti ter ozdraviti.

Predvsem je pomembno, da zna terapevt uporabo tehnik prilagoditi potrebam klienta ob pravem času ter v ustreznem obsegu.

Rezultat

Rezultat psihoterapije bi opisala takole: človek postane miselno, čustveno, telesno, duhovno, družbeno ter okoljsko prožen, s čimer mislim sposoben odziva na dejansko situacijo in njene zahteve, namesto rigidnega odziva v skladu z naučenimi vzorci, ki za novo situacijo pogosto niso primerni. Misli, besede in dejanja postajajo bolj usklajeni, s čimer se tudi počutje bistveno izboljša.

Optimalen izid integrativne psihoterapije je svoboda, namesto ujetosti, izbira namesto vnaprejšnje določenosti, vključenost namesto izključenosti, povezanost z ljudmi namesto osamljenosti in izolacije, vpliv namesto nemoči, usmerjenost k smiselnim ciljem namesto brezplodnega tavanja.

Vse te možnosti izhajajo iz povečane sposobnosti posameznika, da se s težavami in izzivi sooča, namesto, da bi ga čustva ob soočenju z njimi preplavila in s tem onemogočila. V življenju ne uživa zato, ker nima težav, temveč težavam navkljub.

Ali kot bi rekli ezoteriki: osebnost ozdravi v tolikšni meri, da se lahko duša kar najbolj izraža skoznjo.

Integrativna psihoterapija združuje razumevanje človeške duševnosti psihoanalize, humanistične psihologije, transakcijske analize in geštalt psihoterapije v smiselno in zelo uporabno celoto. Meni se zdi ključno, da je IP relacijska, kar pomeni, da se ne usmerja zgolj na procese znotraj klienta, ampak tudi na procese med klientom in terapevtom. Spoznanja iz tovrstnega dela so hitro uporabljiva v ostalih odnosih v klientovem življenju, kar ima moč izboljšati kvaliteto klientovega življenja kmalu po na psihoterapevtski seansi doživeti novi izkušnji.

Delo z otroci in mladostniki

Za psihoterapijo z mladostnikom se le redko odločim. Še najlažje, če je to njegova ali njena izrecna želja, saj bo v tem primeru rad/a govoril/a, delal/a vaje, raziskoval/a sebe, svoje motive, čustvovanje, razmišljanje in izkušnje. V primeru, da so pobudniki psihoterapije pri otroku starši, jim raje ponudim trening za starševstvo. To je obravnava starševskega para (ali enega od staršev, če drugi na spremembo ni pripravljen), pri kateri raziskujemo, kateri elementi starševstva dotičnemu otroku ne ustrezajo, kaj mu manjka, oziroma, česa od staršev dobiva preveč. Seveda je to tudi prostor za raziskovanje, čemu določen starš določenemu otroku na primer ne more postaviti meja, ali se sočutno odzvati na njegovo doživljanje. Pogovori takšne vrste staršem ponudijo vpogled v lastno in družinsko dinamiko, zaradi katerega lahko spremenijo svoje ravnanje. Posledica spremembe pri starših pa je vedno tudi sprememba pri otrocih.

Psihoterapevtsko delo z družino

Za psihoterapijo družine sem se ogrela na Norveškem med obiskom na oddelku za družinsko terapijo Diakonhjemmet College-ja v Oslu. Razvila sem svoj način dela z družino, ki temelji na delu s starši. Pravimo, da so težave otrok samo simptom težav staršev. Na vzdušje v družini izjemno vpliva 1. kakovost partnerskega odnosa, 2. prepričanja o starševstvu pri vsakem od staršev, 3. starševske spretnosti (komunikacija, čustvena regulacija, pogajanje), 4. posamezni odnosi med otroki in starši. Pri kateri od točk bomo začeli, je odvisno od družine, od izziva, s katerim se sooča ter od pripravljenosti posameznih članov za spremembo. Kdor želi za družinsko psihoterapijo sistemskega psihoterapevta, mu priporočam Sabino Rožen.