Supervizija

V vlogi supervizorke imam nadzorno, izobraževalno in podporno funkcijo.
V nadzorni funkciji prevzemam odgovornost za supervizantovo vodenje psihoterapevtskega procesa, zato moram poznati vse kliente svojega supervizanta ter njegov način dela z njimi. Za specializante v začetni fazi dela s klienti dobra praksa zapoveduje pogostost supervizije na 14 dni in uro supervizije za vsakih šest klientov, ki jih specializant obravnava tedensko.

V izobraževalni funkciji specializantu predlagam najuporabnejši teoretični okvir, tehniko, pristop za posamezen primer, ki mu je v izziv. Ker strokovnjak nikoli (še posebej pa na začetku nove poti) ne more vedeti vsega, predlagam strokovno literaturo za več informacij ali strokovno usposabljanje za pridobivanje dodatnih znanj ter veščin.

Osebno mi je najljubša podporna funkcija supervizije. S pomočjo tega dela omogočam specializantu, da se spoznava v vlogi psihoterapevta. Prepoznava, kaj in zakaj ga vznemirja, katere teme so morda še ne dovolj predelane in se aktivirajo ob določenem klientu. Nekatere od teh so za v specializantovo osebno psihoterapijo, druge lahko obdelava na supervizijskem srečanju. Skozi ta proces regulirava specializantovo fiziološko, čustveno in kognitivno vznemirjenje, zaradi česar s srečanja odide bolje opremljen za delo s klienti.

Opisana podporna funkcija supervizije je razlog za “čudežen” učinek supervizije, ki sem mu vedno znova priča v svoji praksi. Ko na superviziji obravnavam primer dela s klientom, ki mi povzroča skrbi, ta tema izgine. Ne samo, da mene ne muči več, ker vem, od kod prihaja, in kako se je lahko lotim, temveč izgine pri klientu samem. Preprosto o njej ni potrebno več govoriti, ker je urejena.

Na povezavi lahko preberete Dogovor o superviziji.