IMG_0742

 

Psihoterapijo je možno izvajati individualno, s parom, družino ali skupino. Sama rada delam individualno ali v skupini, občasno tudi z otroki in mladostniki.

Integrativna relacijska psihoterapija, kot jo je oblikoval Richard Erskine, je dolgotrajen (več mesecev ali več let trajajoč) proces spreminjanja neustreznih ali ustvarjanja do sedaj še neobstoječih, za zadovoljno življenje nujnih, nevronskih povezav v možganih s pomočjo odnosa med klientom in terapevtom. Proces zdravljenja celičnega spomina našega telesa ima moč spremeniti način bivanja v telesu, povečati doživljanje osnovnega ugodja v lastnem obstoju, in ni zgolj sprememba razmišljanja v pozitivno. Izkušnje kažejo, da ljudje, ki so se naučili razmišljati pozitivno, kljub temu doživljajo veliko neprijetnih čustev in telesnega nelagodja, kar jim ne dovoli uživati v življenju, kakršno se jim ponuja.

 

Odnos

Za doseganje zgoraj navedenih ciljev je v ospredju psihoterapije odnos, ki potrebuje poseben okvir:

  1. psihoterapevt je nekdo, ki ni naš prijatelj ali prijatelj naših prijateljev oz. družinskih članov. Najbolje je, da je neznana oseba, s katero do začetka psihoterapije nimamo veliko osebnih izkušenj,
  2. srečujemo se vsak teden ob istem času, da se lahko organiziramo in zagotovimo svojo prisotnost na srečanjih. Tako je tudi strošek stabilen in predvidljiv,
  3. tako klient kot terapevt sta zavezana delovanju v najvišjo korist klienta in pripravljena na trdo delo, kar psihoterapija (po začetnem obdobju olajšanja ter prijetnih občutkov zaradi medsebojne naklonjenosti) vsekakor je,
  4. terapevt je zavezan k poklicni molčečnosti in varovanju osebnih podatkov, kar je nujen predpogoj za razvoj zaupanja s klientove strani,
  5. terapevt je odgovoren za vodenje procesa psihoterapije. Dolžan je poskrbeti za lastno dobrobit ter zadostno raven znanja in strokovnosti. Vključenost v lastno psihoterapijo in supervizijo sta običajno dovolj dobri varovalki.
  6. klient je odgovoren za redno in točno udeležbo na seansah, plačevanje računov ter prinašanje    najpomembnejših tem na psihoterapijo. S svojo (ne)aktivnostjo pomembno vpliva na potek psihoterapije.
  7. klient in terapevt sta enakovredna sodelavca in sooblikovalca psihoterapevtskega procesa.

Vsa ta in še mnoga druga pravila so potrebna, da izločimo kar se da veliko motečih in zavirajočih dejavnikov, in da lahko klient v terapevtskem odnosu kar najhitreje napreduje. Preberite si Terapevtski dogovor.

Všeč mi je stavek Raya Little-a, britanskega psihoterapevta o vplivu psihoterapevtskega procesa na terapevta in klienta: “After this journey we will both be forever changed.”

 

Metoda in tehnike

Metoda integrativne relacijske psihoterapije je preplet treh pomembnih procesov, ki omogočajo vzpostavitev celovitega zdravilnega odnosa. Prvi proces je povpraševanje, ki omogoča tudi pridobivanje podatkov o klientu s strani terapevta, predvsem pa klientu ozaveščanje lastnih psihičnih procesov, razvija samorefleksijo in mentalizacijo. Drugi proces je uglašenost terapevta na klientovo mišljenje, čustvovanje, razvojno stopnjo ter naravni ritem. Uglašenost je ključna sestavina medosebnega odnosa, ki je za človeka hranljiv in zdravilen. Tretji proces je udeleženost. Terapevt je za klienta prisoten s celim svojim bitjem, človečnostjo. Klientovo trpljenje, pa tudi radost, se ga dotakneta in vplivata nanj. Terapevt klientu pomaga prepoznavati doživljanje, mu pripisati ustrezno pomembnost in uvideti v njem normalnost, da lahko postane celovito, informativno ter vodi v polne, konstruktivne medosebne odnose.

Integrativna psihoterapija integrira različne pristope ter filozofije, zato se da v njej uporabljati različne tehnike. Ob vedenjsko-kognitivnih, gestaltističnih, čuječnostnih in relacijskih, uporabljam sama še Brainspotting, najsodobnejšo metodo za predelavo psihološke travme. Predvsem je pomembno, da zna terapevt uporabo tehnik prilagoditi potrebam klienta ob pravem času ter v ustreznem obsegu.

 

Rezultat

Rezultat psihoterapije bi opisala takole: človek postane miselno, čustveno, telesno, duhovno, družbeno ter okoljsko prožen, s čimer mislim sposoben odziva na dejansko situacijo in njene zahteve, namesto rigidnega odziva v skladu z naučenimi vzorci, ki za novo situacijo pogosto niso primerni. Misli, besede in dejanja postajajo bolj usklajeni, s čimer se tudi počutje bistveno izboljša.

Optimalen izid integrativne psihoterapije je svoboda, namesto ujetosti, izbira namesto vnaprejšnje določenosti, vključenost namesto izključenosti, povezanost z ljudmi namesto osamljenosti in izolacije, vpliv namesto nemoči, usmerjenost k smiselnim ciljem namesto brezplodnega tavanja.

Vse te možnosti izhajajo iz povečane sposobnosti posameznika, da se s težavami in izzivi sooča, namesto, da bi ga čustva ob soočenju z njimi preplavila in s tem onemogočila. V življenju ne uživa zato, ker nima težav, temveč težavam navkljub.

Ali kot bi rekli ezoteriki: osebnost ozdravi v tolikšni meri, da se lahko duša kar najbolj izraža skoznjo.

Integrativna psihoterapija združuje razumevanje človeške duševnosti psihoanalize, humanistične psihologijetransakcijske analize in geštalt psihoterapije v smiselno in zelo uporabno celoto. Meni se zdi ključno, da je IP relacijska, kar pomeni, da se ne usmerja zgolj na procese znotraj klienta, ampak tudi na procese med klientom in terapevtom. Spoznanja iz tovrstnega dela so hitro uporabljiva v ostalih odnosih v klientovem življenju, kar ima moč izboljšati kvaliteto klientovega življenja kmalu po na psihoterapevtski seansi doživeti novi izkušnji.

 

Psihoterapevtsko delo z družino z veseljem prepuščam kolegici Sabini Rožen, sistemski in družinski psihoterapevtki, ki v tem delu bolj uživa, pa tudi bolj je izkušena od mene.